Ko sem prvič pomislila, da bi šla na ultrazvok trebuha, sem bila nekoliko nervozna. Nisem imela resnih bolečin, a so se tu in tam pojavljali nelagodni občutki, ki jih nisem znala dobro razložiti. Zdravnik mi je predlagal pregled, predvsem kot preventivni korak, da izključimo morebitne težave in si damo malo več miru.
Ob prihodu v ambulanto sem bila rahlo napeta, a me je osebje hitro pomirilo. Medicinska sestra mi je razložila, kako bo vse potekalo, da gre za povsem neboleč postopek in da naj samo sproščeno ležim. Res, najbolj neprijeten del je bil hladen gel na koži, ampak tisto mine v trenutku. Zdravnik je bil umirjen in prijazen, med pregledom mi je razlagal, kaj vse gleda: jetra, ledvice, vranico, mehur… prav zanimivo je bilo.
Najbolj me je presenetilo, kako hitro lahko tak ultrazvok trebuha razkrije marsikaj. Na ekranu sem lahko celo spremljala, kaj se dogaja v mojem telesu, in to mi je dalo čisto nov pogled na lastno zdravje. Ko mi je zdravnik povedal, da je vse v redu, sem čutila neverjetno olajšanje. Ni bilo potrebe po dodatnih preiskavah, ni bilo nobenih alarmov, le potrditev, da je z menoj vse v redu.
Tisti dan sem odšla domov veliko mirnejša. Ultrazvok trebuha mi je prinesel več, kot sem pričakovala. Ne le odgovore, ampak tudi opomnik, da moram poslušati svoje telo. Danes bi vsakomur, ki okleva, rekla: pojdi. Če ne drugega, boš spal bolj mirno. In to, verjemi, šteje ogromno.
Od takrat dalje bolj redno spremljam svoje počutje in se ne obotavljam več, ko gre za zdravniške preglede. Ultrazvok trebuha mi je pokazal, kako dragoceno je imeti vpogled v dogajanje znotraj telesa, še preden se razvije kaj resnega. Tudi v prihodnje se bom odločala za takšne preglede brez pomislekov. Ne zato, ker bi bila hipohonder, ampak ker si želim ostati zdrava in pravočasno ukrepati, če bo to kdaj potrebno.