Kot vsa leta, se tudi letos odločimo za družinsko jadranje, le s to razliko, da letos gremo samo dve družini, tako, da bomo prvič vzeli na jadrnico tudi našega kosmatinca. Tudi druga družina ga bo vzela. To bodo zanimive počitnice. Kako bo odmeval lajež naših kosmatincev, ko bomo zasidrani v kakšnem samotnem zalivu. Pri rezervaciji jadrnice so nas opozorili, da za naše štirinožce sami nabavimo rešilni jopič. V opremi jadrnice je namreč rešilni jopič predviden samo za ljudi, za posadko. Moramo pa ga imeti. Vprašam ali se da rešilni jopič za psa kupiti pri njih v marini. Saj v našem mestu daleč na celini ni nobene trgovine z navtično opremo. Nimajo na zalogi lahko pa naročijo, če želimo. Izmerimo naše kužke, pa na tehtnico morata kosmatinca. Vse te podatke za rešilni jopič pošljem v trgovino v marino kjer bomo prevzeli jadrnico.
Čez kakšen dan dobim potrdilo, da sta rešilna jopiča naročena. Še to uslugo so nam naredili, da bodo rešilne jopiče poslali kar na naš domač naslov. Prijetno presenečeni smo bili ob tej gesti prodajalca. Tako bo naš kosmatinec lahko probal rešilni jopič še pred odhodom na jadranje, da se ga nekako privadi. Sicer ne vem kako nam bo to uspelo, samo ni druge. Moral ga bo nositi. Takoj ko je poštar prinesel paket in v njem rešilni jopič smo šli v akcijo privajanja. Najprej smo ga navadili, da ga je nosil doma po stanovanju, kasneje pa še na sprehodu od zunaj. Presenetljivo dobro prenaša rešilni jopič na sebi. Zdaj pa še zadnji poizkus. Da vidimo kako bo naš pes z rešilnim jopičem na sebi čofotal po vodi. Na majhnem jezeru zunaj našega mesta uspešno opravimo še ta preizkus. Naš kuža je pripravljen na jadranje, postal bo pravi jadralec. Komaj čakam, da ga vidim na krovu jadrnice, kako se podi sem ter tja.