Šest mesecev je minilo, kot bi blisknil in čas je za strešne kritine, da se položijo na streho. Oziroma zamenjano z obstoječimi. Najprej sem mislila, da nas bo vse to čakanje motilo, ampak nam je vsem prav prijalo. Po neskončnem delovnem poletju je bil tale oddih še prekratek.
Bil je vikend, ko se je vse začelo že navsezgodaj zjutraj, kot bi bil kakšen manični ponedeljek. Delavci so prišli že polni zagona. Iz garaže so se strešne kritine kar preslikale na vrt. Očitno so tudi oni spočiti od manj dela teko zime in pripravljeni na novo sezono dela. Ali pa se samo meni zdi, da je to tako. Po tem, ko me puranja kava ni zbudila in ko je zajtrk izginile neznano kam in bila sem že vedno lačna, se mi tole jutro ni zdelo zabavno. Ampak tudi to bo mimo in strešne kritine bodo obnovljene in sobotna jutra bodo daljša in bolj mirna. Pa še topleje bo sedaj vsak dan bolje.
Zbudila sem se šele, ko sem se zavedala, da že pomagam pri delu, kolikor sicer lahko pomagam, ker nisem tako močna kakor delavci, ki vse to ekspresno hitro polagajo. Niti nimam želje plezati po strehi, ker vem, da bi se mi zavrtelo, čeprav bi bilo fino se počutiti superiorno tam gor. Sprašujem se, koliko časa se pravzaprav res potrebuje, da se strešne kritine zamenjajo. Trenutno še obstoječe niso popolnoma zložene iz strehe. En dan? Dva dni? Teden? No, saj so povedali, da bo trajalo cel vikend verjetno in to naj bi bilo to. Razen, če bi se kaj nepredvidenega zgodilo ali pa bi se pokazalo, da bi se moralo še kaj popravljati pod kritinami.
Ura je bila že toliko, da sem se odpravila naročit pice za delovno ekipo in za nas, da bomo vsi imeli kratko odmor za čas kosila in bomo lažje nadaljevali delo, ki ga od nas zahtevajo strešne kritine, da se do konca zamenjajo.