Na hiši kjer sem odraščala se ne spominjam, da bi se kdaj prekrivala streha ali preurejalo karkoli na njej in ko sem se že zdavnaj odselila mi je mama povedala, v mojo bivšo sobo, ki je danes njena šivalnica, teče voda. Oče je seveda poskusil ponovno s krpanjem, poskusil je popraviti samo obrobe okoli dimnika, vendar smo vsi vedeli, da je to poskušal že petkrat pa se ni izkazalo za uspešno tehniko. Več kot očitno je streha klicala po prenovi, saj sedaj puščala že na več mestih, pa tudi vizualno je izgledala precej dotrajana in včasih, ko je močno pihalo je celo odletel kakšen kos z nje.
Mama je začela z lobiranjem pri očetu in prosila tudi mene in sestro, da sva pomagali prepričati očeta, da je streha nujno potrebna popravila, saj je puščala že vsepovsod. Kar nekaj časa je iskal razloge in nam poskušal ponovno predstaviti naslednji načrt sanacije, ki bo zelo uspešen in bo streha kot nova. Pa se nismo dale. Mama je vztrajala, da sta do sedaj, v zadnjih desetih letih, porabila za sanacije že toliko kot bi stala nova streha, če bi jo naredila iz zlata. Vsi smo se ji nasmejali ob takih izjavah, ampak resnično ni želela več popuščati, saj je bila vlaga v hiši vse hujša, kar je povzročalo celo plesen v nekaterih prostorih.
In končno se je spomladi vdal in rekel, da bo to poletje stala nova streha na naši hiši. Poiskal je več izvajalcev in preveril njihove ponudbe, kajti imel je seveda specifične pogoje kaj in kako mora biti kaj narejeno in postavljeno. Ko je izbral izvajalca se je zgodaj poleti končno začela prenavljati stara streha, ki je bila še iz azbestnih plošč. Ko so delavci okrog hiše postavili oder so imeli naši otroci toliko veselja z plezanjem in visenjem po njem, da se je zdelo kot da imamo vel mesec igrišče doma.