Zvočniki so bili zame dolgo samo nekaj, kar mora biti tam. Del opreme, ki jo kupiš skupaj z ostalim in upaš, da bo delovalo. Nisem razmišljala o tem, kakšno vlogo imajo, dokler nisem enkrat zamenjala prostor in ugotovila, da isti zvočniki zvenijo popolnoma drugače. Takrat mi je prvič postalo jasno, da zvočniki niso samo vir zvoka, ampak del okolja.
Spomnim se trenutka, ko sem doma prvič poslušala glasbo, ki sem jo poznala do potankosti, pa je zvenela drugače. Ne glasneje, ne spektakularno, ampak bolj jasno. Glas je imel več prostora, instrumenti so se ločili med seboj. Nenadoma sem slišala detajle, ki so mi prej uhajali. In nisem imela občutka, da me zvočniki poskušajo prepričati v svojo moč. Samo bili so tam in opravili svoje delo.
Zvočniki so zanimivi, ker zelo hitro pokažejo, ali so pravi ali ne. Če niso, te zvok utrudi. Morda tega ne znaš takoj pojasniti, a po pol ure si nemiren, glasba te začne motiti, čeprav ti je sicer všeč. Pri dobrih zvočnikih se zgodi nasprotno. Čas mine, ti pa ostajaš v prostoru, brez potrebe, da bi karkoli prilagajal.
Z leti sem ugotovila, da me pri zvočnikih ne zanima popolnost. Ne iščem sterilnega zvoka ali demonstracije tehničnih zmožnosti. Zanima me ravnotežje. Da basi niso vsiljivi, da vokali zvenijo naravno, da ni ostrine, ki reže po ušesih. Dobri zvočniki ti pustijo, da poslušaš glasbo, ne naprave.
Zelo pomembno mi je tudi, kako se zvočniki zlijejo s prostorom. Ne samo vizualno, ampak zvočno. Ko so pravilno postavljeni, prostor dobi globino, skoraj občutek prisotnosti. Glasba ni več nekaj, kar prihaja iz škatle, ampak nekaj, kar zapolni prostor okoli tebe.
Danes zvočnike izbiram počasi. Poslušam, se usedem, pustim, da glasba teče. Če po eni uri pozabim nanje, vem, da so pravi. Ker najboljši zvočniki niso tisti, ki jih opaziš. So tisti, ki ti dovolijo, da pozabiš nanje in poslušaš.