Kakorkoli obrneš, osebnostna rast je zelo pomembna in nikoli se ne konča. Včasih se mi tudi dozdeva, da sem z leti manj pametna v tej smeri kakor bolj. Pa enostavno ne vem, ali imam tako širino zavedanja ali pa mi nekatere stvari gredo težje z leti.
Pred kratkim sem namreč zaradi izgorelosti zopet morala obnavljati stvari, ki so me pripeljale do te stopnje, saj sem več kot očitno pozabila, kaj je najbolj pomembno v življenju. In tako sem se odločila, da bo osebnostna rast na tedenski ravni prisotna v mojem življenju, ker drugače bom vedno pozabila na delo na sebi, ker imam vedno, preveč natrpane urnik. Še dobro, da se mi je ravno v tistem času pripeljala neka delavnica nasproti, s katero sem se na hitro postavila nazaj na osnovne temelje ter začela spet delati na sebi. Iskreno sem na to popolnoma pozabila v zadnjih dveh letih. Na ta način pa ugotovila, da če osebnostna rast ne bo prisotna in bom rasla, bom hitro zaspala in padla. To se mi pa čisto iskreno ne da več, ker ti padci niso niti najmanj prijetni kaj šele lahki za za dvignit se nazaj. Ta del je pa resnično težji z leti. In če je dovolj vsaj enotedensko delo na sebi, da se ohranjaš na zdravi stopnji miselnosti, je to nekaj, kar niti ni tako telo težko. In res ne vem, zakaj bi se človek pri zdravi pameti odločal, da tega ne uporablja, če imamo vsi večkrat na teden precej nezdravih navad in je takšna navada na koncu nekaj, kar koristi na pozitivni ravni.
Tako kakor sta voda in hrana pomembni za telo, je osebnostna rast pomembna za miselne procese. Brez tega mislim, da človek resnično ne živi, ampak životari. Najbrž si pa vsi želimo resnično živeti, le vprašanje je koliko je vsak posameznih pripravljen investirati v to. Glede na to, da je osebnostna rast nekaj kar je dostopna vsakomur pa najbrž ne bi smela biti težava za nikogar, da to vključi v svoj življenjski stil.